Jin joga je v zadnjih letih postala pomemben del ponudbe številnih joga studiev. Mnogi učitelji v svoje programe vključujejo daljša zadrževanja položajev, več umirjenosti in počasnejši tempo ter jih poimenujejo »jin elementi« ali »jin praksa«. To samo po sebi ni problematično. Težava nastane, ko jin jogo začnemo razumeti zgolj skozi zunanje značilnosti prakse. Daljše zadrževanje položajev še ne ustvari jin učinka. Počasnost sama po sebi še ni jin. Tudi položaj, ki ga poznamo iz jin joge, ni nujno izvajan po principih jin joge. Prav zato se med učitelji pogosto pojavljajo določene poenostavljene predstave o tem, kaj jin joga je in kaj ni.

V tem članku sem zbrala deset najpogostejših zmot, s katerimi se srečujem pri usposabljanju učiteljev joge. Namen članka ni določati pravilnih in napačnih pristopov. Njegov namen je ponuditi nekoliko širši pogled na principe, na katerih temelji sodobna praksa jin joge.

Morda bo katera od točk potrdila tvoje dosedanje razumevanje. Morda bo odprla novo vprašanje. V obeh primerih je to dober začetek raziskovanja.

Zmota št. 1: Če položaj zadržujemo dlje časa, je to jin položaj.

Čas zadrževanja je pomemben element jin prakse, vendar sam po sebi še ne določa, ali je določena praksa zares jin.

Jin položaj je del širše izkušnje, celote, ki jo ustvarjamo z načinom vstopanja v položaj, njegovo izvedbo, časom zadrževanja in načinom izhoda iz njega.

Pri načrtovanju jin prakse zato upoštevamo:

• zaporedje položajev,
• prehode med položaji,
• podprtost, stabilnost in prepuščanje,
• uporabo pripomočkov,
• dihanje in pozornost,
• ter namen celotne prakse.

Pomembno je tudi, kako praktikant v položaj vstopi in kaj se dogaja med samim zadrževanjem.

Jin položaj ni samo dlje časa trajajoč položaj v uri. Čas je eden od elementov. Jin kvaliteto pa ustvarja celoten način pristopa.

Zmota št. 2: Položaji v jin jogi so podobni razteznim položajem iz hatha joge (npr. metulj, golob, klešče) in jih izvajamo na podoben način.

Jin joga in hatha joga si lahko delita številne položaje. Isti položaj lahko najdemo v obeh praksah, vendar ga ne izvajamo na enak način in z enakim namenom.

To je ena od pomembnih stvari, ki jih mora razumeti učitelj, ki želi jin jogo vključiti v svoje poučevanje.

Pri jin jogi so drugačni:

• namen in ciljno tkivo,
• odnos do intenzivnosti,
• način obremenjevanja telesa,
• odnos do mišičnega napora,
• čas zadrževanja,
• način vodenja,
• ter tudi kakovost pozornosti in umirjanja.

Zato ni dovolj, da v klasično hatha uro vključimo daljši predklon in ga poimenujemo »jin«. Položaj je lahko na videz enak, vendar je izkušnja praktikanta popolnoma drugačna.

Tudi način vstopanja v položaj, uporaba pripomočkov, vrsta mišične aktivacije, čas zadrževanja in način vodenja vplivajo na to, kakšno prakso ustvarjamo. Jin joga zato ni zgolj počasnejša izvedba klasičnih asan.

Položaji v jin jogi se ne izvajajo na enak način kot raztezni položaji v hatha jogi, čeprav si včasih delijo isto ime.

Zmota št. 3: Cilj jin položaja je doseči čim večji razteg

V jin jogi ne iščemo največje možne amplitude položaja. To je pomembna razlika v odnosu do prakse.

V različnih oblikah joge lahko napredek razumemo skozi razvoj moči, stabilnosti, gibljivosti, koordinacije ali drugih sposobnosti. Jin joga pa praktikanta vabi k drugačnemu raziskovanju.

Pri jin položaju ne iščemo meje svoje gibljivosti. Iščemo primerno intenzivnost.

To pomeni, da položaj prilagodimo tako, da lahko v njem ostanemo dovolj dolgo, brez nelagodja in z ohranjeno sposobnostjo zaznavanja telesnih odzivov.

V jin jogi se zato učimo:

• zmanjšati nepotreben napor,
• poiskati primerno intenzivnost položaja,
• opazovati telesne odzive,
• prilagoditi položaj posebnostim svojega telesa,
• razvijati potrpežljivost in prisotnost.

V položaj se ne silimo, se ne primerjamo in ne tekmujemo s seboj ali z drugimi.  V jin jogi ne iščemo popolne oblike. Iščemo način, kako položaj uporabiti glede na namen prakse in posebnosti svojega telesa.

V jin jogi manj naredi več.

Zmota št. 4: Če jin položaje dodamo na konec intenzivne ure, ustvarimo vse bistvene učinke jin prakse

Nekaj jin položajev na koncu dinamične prakse lahko predstavlja prijeten in smiseln zaključek ure. Vendar s tem še ne ustvarimo vseh bistvenih značilnosti samostojne jin prakse.

Razlog je v tem, da celotno stanje telesa in pozornosti vpliva na način, kako bomo doživeli naslednji položaj in kakšne učinke poželi.

Če smo pred tem dalj časa izvajali intenzivno prakso, je telo še vedno v drugačnem stanju aktivnosti. Prevladujoč je odziv simpatičnega živčnega sistema, dihanje je pospešeno, srčni utrip višji, telo ogreto, pozornost pa usmerjena predvsem v izvedbo gibanja.

Prehod v jin zahteva nekaj drugega. Potrebujemo čas, da se živčni sistem postopoma umiri in da praktikant sploh lahko vstopi v drugačno kakovost izkušnje. Tudi zaporedje, izbor položajev, trajanje, način vodenja naj bi bili del celostnega načrtovanja prakse.

To ne pomeni, da jin položajev ne moremo vključiti v hatha ali drugo dinamično prakso. Lahko. Pomembno pa je razumeti razliko med: »na koncu dinamične ure smo dodali nekaj jin položajev« in »ustvarili smo jin prakso«.

To sta različna pristopa, ki ne ustvarita enakih fizioloških odzivov.

Jin položaji ob koncu intenzivne prakse dinamične joge ne ustvarijo jin učinka.

Zmota št. 5: V jin jogi so prehodi med položaji čim bolj tekoči in brez premorov

V jin jogi je prehod med položaji lahko zelo pomemben del prakse, vendar njegova naloga ni ustvarjati neprekinjenega toka gibanja. Po daljšem zadrževanju položaj zapuščamo počasi, previdno in postopoma.

Nato si vzamemo čas za zaznavanje tega, kar se v telesu dogaja po izhodu iz položaja. Ta trenutek lahko imenujemo obdobje ponotranjenja občutkov po položaju. Prav ta vmesni prostor je eden od elementov, zaradi katerih je jin praksa drugačna od bolj dinamičnih zvrsti joge.

Po izstopu iz položaja lahko praktikant ostane v nevtralnem položaju in opazuje. Nekomu bo bolj ustrezalo nežno gibanje. Včasih lahko uporabimo tudi kratek nasprotni položaj ali blago jang aktivacijo. Bistveno je, da ne hitimo takoj v naslednji položaj.

Telo potrebuje čas, da zaznamo spremembo in zaključimo izkušnjo prejšnjega položaja, preden nadaljujemo.

Zato v jin jogi prehodi niso le tehnični povezovalni elementi med položaji. Premor je sestavni del prakse.

Zmota št. 6: Pripomočki so v jin jogi namenjeni predvsem začetnikom, kasneje jih poskušamo uporabljati nekoliko manj

Pripomočki v jin jogi niso znak, da praktikant položaja še ne zna izvajati. So pomembno orodje za prilagajanje položaja posameznemu telesu. Namen pripomočka ni nujno, da položaj naredi lažji.

Pogosto ga uporabimo zato, da zmanjšamo nepotreben napor v določenem delu telesa in praktikantu omogočimo, da se v položaju bolj zavestno prepusti podpori in gravitaciji. Prepreči lahko visenje v sklepih in obsklepnih strukturah. Razbremeni predele telesa, ki praktikanta držijo v položaju, da lahko vstopi v ciljni predel. 

Pri tem ne iščemo ene idealne oblike položaja. Iščemo različico, ki glede na telesne proporce, gibljivost in druge individualne značilnosti podpira namen položaja. Zato lahko isti položaj pri dveh praktikantih izgleda popolnoma drugače.

Eden potrebuje več podpore, drugi manj. Eden bo brez pripomočka lahko našel ustrezno različico, drugi bo z njegovo uporabo ustvaril bolj stabilen in smiseln položaj.

Pripomočki niso opora za začetnika. So orodje učitelja in praktikanta za raziskovanje položaja.

Zmota št. 7: Preveč tišine v praktikantih ustvari nelagodje in mentalno razpršenost, zato je pomembno da učitelj prostor zapolni z natančno razlago izvedbe in opisovanjem občutkov.

Jin joga zahteva drugačen način poučevanja. Učitelj jin joge ne usmerja le izvedbe položaja, temveč ustvarja pogoje za čutenje, zaznavanje in raziskovanje lastne izkušnje.

Zato ima v jin praksi pomembno mesto tudi tišina. Ne zato, ker učitelj ne bi imel več česa povedati, ampak zato, ker lahko nenehno govorjenje zapolni prostor, ki ga želimo nameniti notranjemu doživljanju praktikanta.

Za potovanje navznoter postanejo pomembni:

• kakovost navodil,
• premišljena uporaba tišine,
• sposobnost zaznavanja subtilnih odzivov,
• ustvarjanje občutka varnosti,
• prostor za individualno izkušnjo.

Učitelj mora zato znati presoditi, kdaj je navodilo koristno in kdaj je bolj smiselno pustiti prostor.

Tudi tišina je del poučevanja. Lahko je zelo zavestna učiteljska odločitev.

Zmota št. 8: Preden začnemo z zaporedjem jin položajev, se je potrebno dobro ogreti

Pri jin jogi ne uporabljamo ogrevanja na enak način kot pri dinamičnih oblikah joge. Pri bolj aktivni praksi pogosto postopoma povečujemo telesno temperaturo in pripravljamo telo na intenzivnejše gibanje.

V jin jogi pa želimo ustvariti drugačne pogoje. Ne želimo, da bi bil začetni del prakse usmerjen predvsem v intenzivno mišično aktivacijo in dvig telesne temperature. To pa ne pomeni, da v jin prakso vstopimo brez vsakršne priprave.

Pomemben je način izbire prvega položaja.

Prvi položaj je lahko nežnejši, bolj podprt in z manjšo amplitudo. Upoštevamo tudi namen celotne ure, telesno pripravljenost skupine in področje, ki ga želimo raziskovati.

Jin praksa ne potrebuje klasičnega ogrevanja, potrebuje pa premišljen vstop v prakso.

Zmota št. 9: Ko enkrat praktikanti vstopijo v položaj, jih spodbujamo, naj se ne premikajo več

V jin jogi je mirnost telesa pomemben del prakse. Med vstopanjem v položaj se praktikant premika, dokler ne najde primerne nastavitve. Ko praktikant najde ustrezno različico položaja, kombinacijo pripomočkov in primerno intenzivnost, ga običajno povabimo, da se umiri in ostane v položaju.

Vendar to ne pomeni rigidne nepremičnosti. Med zadrževanjem položaja je pomembno poslušati telesne povratne informacije.

Če se pojavi izrazito nelagodje, ki meji na bolečino, če položaj postane borba ali če telo jasno sporoča, da je potrebno nekaj spremeniti, je premik smiseln. Premik je lahko smiseln tudi takrat, ko praktikant začuti, da lahko položaj prilagodi drugače, ga poglobi ali olajša.

Po drugi strani pa ni vsak impulz za premikanje nujno znak, da se moramo premakniti. Včasih nas k premiku spodbuja nemir uma: želja po popraskanju, popravljanju položaja, preverjanju okolice ali preprosto potreba, da bi nekaj počeli.

Takrat lahko raziskujemo tudi drugo možnost: Kaj se zgodi, če temu impulzu nekaj časa ne sledim? Jin joga nas tako ne uči nepremičnosti za vsako ceno. Uči nas razlikovati med telesnim signalom, ki zahteva odziv, in mentalnim nemirom, ki ga lahko samo opazujemo.

Cilj v jin položaju ni popolna negibnost. Cilj je zavestna mirnost.

Zmota št. 10: Končno sproščanje v jin jogi ni obvezno, saj je že sama praksa umirjena in sproščujoča

Jin praksa je lahko sama po sebi umirjena, vendar to še ne pomeni, da končno sproščanje ni potrebno.

Prav nasprotno. Po koncu jin prakse namenimo čas odlaganju, umiritvi in integraciji celotne izkušnje.

Položaj trupla, śavāsana, lahko predstavlja naraven zaključek tega potovanja. Po vseh položajih, prehodih, zaznavanju in raziskovanju je to čas, ko odložimo še zadnjo nalogo: tudi potrebo, da moramo nekaj početi.

Pri načrtovanju ure zato končnega sproščanja ne obravnavamo kot dodatek, ki ga lahko izpustimo, če nam zmanjka časa. Je enakovreden del celotne prakse. Kot orientacija lahko končnemu sproščanju namenimo približno 5–8 % celotnega časa prakse. Zaključek je lahko tudi v obliki joga nidre, če je to skladno z namenom in strukturo ure. Umiritev ni le uvod v jin prakso. Je tudi njen zaključek.

Končno sproščanje je enakovreden del prakse jin joge.

Za konec

Če si skozi teh deset trditev ugotovil/a, da jin jogo poznaš nekoliko drugače, kot si mislil/a, je to pravzaprav dober rezultat. Jin joga je dovolj kompleksna, da je ni mogoče zajeti samo z nekaj položaji, dolgim zadrževanjem in počasnim tempom.

Za učitelja je zanimiva prav zato, ker od njega zahteva drugačen način razmišljanja o položaju, intenzivnosti, času, telesu, pozornosti in načinu vodenja. In morda je prav to največja vrednost jin joge za učitelja, ki že prihaja iz hatha, vinjasa ali drugega pristopa. Ne gre samo za to, da poznamo položaje.

Gre za to, da začnemo istega praktikanta, isti položaj in isto prakso opazovati z nekoliko drugačne perspektive. Jin joga tako ni le nov repertoar položajev. Je nov način raziskovanja prakse.

Če želiš to področje raziskati sistematično in svoje znanje nadgraditi tudi s praktičnim učiteljskim delom, te vabim na:

Tečaj za učitelja jin joge
Yin Yoga Teacher Training (55 ur YACEP)

V programu raziskujemo temeljna načela jin joge, funkcionalno anatomijo, telesno raznolikost praktikantov, meridiane in teorijo petih elementov, sekvenčenje ter metodiko poučevanja jin joge.

Nataša Petavs
soustanoviteljica Joga šole Pot joge
vodja programov usposabljanja pri Joga združenju Slovenije
E-RYT 500 (Yoga Alliance), IRJU 600

vir fotografij: canva.com