Čustva so pomemben del našega življenja. Doživljamo jih vsak dan, pogosto večkrat na dan, vendar se z njimi ne znamo vedno zares srečati.

O njih veliko razmišljamo, jih analiziramo, razlagamo in poskušamo razumeti. Veliko težje pa je prepoznati, kaj se z nami dogaja v trenutku, ko nas čustvo preplavi. Takrat telo pogosto ve prej kot glava. Srce začne biti hitreje. Dih postane plitvejši. Ramena se dvignejo. Čeljust se stisne. Trebuh se napne. Prsni koš se zapre. Misli začnejo hiteti.

In potem rečemo: »Pod stresom sem.« Toda stres ni samo misel. Je tudi telesna izkušnja.

Prav tukaj postane zanimiva povezava med umom, telesom, dihanjem in čustvi. Joga nas lahko nauči, da te povezave ne opazujemo samo takrat, ko je nekaj narobe, ampak tudi takrat, ko smo dobro.

Morda je ena najpomembnejših stvari, ki se jih lahko naučimo skozi prakso joge, prav ta: čustev ni treba premagati. Naučiti se moramo biti z njimi.

Kaj sploh pomeni psihosomatika?

Beseda psihosomatika izhaja iz grških besed za um oziroma dušo in telo. Govori o povezanosti psihičnih in telesnih procesov. O tem, da se naše notranje doživljanje lahko izraža tudi skozi telo in da telesno stanje vpliva nazaj na naše počutje.

To povezavo pravzaprav poznamo iz vsakdanjega življenja:

• Ko smo prestrašeni, se lahko znojimo.
• Ko smo vznemirjeni, nam začne srce biti hitreje.
• Ko smo jezni, začutimo napetost v telesu.
• Ko nas nekaj močno prizadene, lahko občutimo težo v prsih ali cmok v grlu.
• Ko smo sproščeni, je naš dih običajno drugačen. Telo je mehkejše, obraz bolj sproščen, misli pa manj razpršene.

Telo torej ves čas sodeluje v naši izkušnji.

Ali telo lahko vpliva na naše razpoloženje?

Ko pogledamo človeka, ki je žalosten, si lahko predstavljamo spuščena ramena, manj odprt prsni koš, počasnejše gibanje in manj energije. Pri tesnobi je telesna slika lahko povsem drugačna: hitrejši gibi, napetost, plitko in hitro dihanje, nemir.

Seveda iz telesne drže ne moremo diagnosticirati človekovega psihičnega stanja. Lahko pa opazujemo, kako se naše notranje stanje izraža skozi telo.

In potem lahko vprašanje obrnemo: če se telo odziva na naše čustveno stanje, ali lahko tudi z zavestnim gibanjem, držo in dihanjem vplivamo na svojo izkušnjo?

Čustva in občutki niso povsem ista stvar

Ena od zanimivejših misli iz področja psihosomatike je razlikovanje med čustvom in občutjem.

Čustvo je lahko hiter, spontan psihofizični odziv. Nekaj se zgodi, na primer zunanji dogodek, misel, spomin, odnos, in telo se odzove.

Občutje pa je povezano z našim zavedanjem tega, kar se dogaja.

To pomeni, da lahko pride do čustvenega odziva, še preden ga zavestno prepoznamo. Najprej se nekaj zgodi v telesu. Šele potem lahko opazimo: Jezen sem. Strah me je. Razočarana sem. Nemirna sem. Vesela sem. In prav ta trenutek prepoznave je pomemben.

Ko se ustavimo, se lahko nekaj spremeni

Predstavljajmo si, da nas nekdo razjezi.  Prvi odziv je spontan. Telo se napne, srce pospeši, dih se spremeni. Morda začutimo vročino v obrazu ali pritisk v prsnem košu.

Če takoj reagiramo, lahko čustvo vodi naše vedenje. Če se za trenutek ustavimo, pa dobimo možnost opazovanja:

Kaj se pravzaprav dogaja z mano?
Kako diham?
Kaj se je napelo?
Kaj sem si povedala o tej situaciji?
Moram res takoj odreagirati?

Znano je, da čustvena reakcija traja približno 60 sekund v svoji največji intenziteti, potem pa se postopoma zmanjšuje. Če nam uspe ta čas preusmeriti pozornost v zavedanje in opazovanje, to ni potlačevanje čustva – temveč ustvarjanje prostora. In prostor je ena najdragocenejših stvari, ki jih lahko razvijamo s prakso.

Čustva niso problem, ki ga moramo rešiti

Velikokrat imamo do neprijetnih čustev precej nenavaden odnos: Želimo, da izginejo. Želimo jih razumeti. Želimo jih nadzorovati. Želimo jih čim prej odložiti.

Toda nekatera čustva preprosto potrebujejo, da jih opazimo in doživimo. Če se z njimi nenehno borimo, lahko postanejo še pomembnejša, del naše pozornosti. In kar je v ospredju naše pozornosti, raste. Zato je pomembna drugačna perspektiva: čustvo ni nujno naš sovražnik. Lahko je informacija. Je nekaj, kar se dogaja v nas.

Kaj nam čustvo sporoča?

Namesto vprašanja: »Kako se lahko tega znebim?« se poskusimo vprašati: »Kaj se trenutno dogaja v meni?«

To je majhna sprememba, vendar lahko popolnoma spremeni naš odnos do doživljanja.

Jeza lahko opozarja na mejo.
Strah lahko opozarja na občutek ogroženosti
Žalost lahko kaže na izgubo.
Nemir lahko kaže na preobremenjenost.
Veselje nas lahko spomni, kaj nam je pomembno.

To seveda ne pomeni, da je vsako čustvo dobesedno sporočilo, ki ga moramo brezpogojno ubogati. Pomeni pa, da si lahko dovolimo najprej poslušati.

Dihanje: most med telesom in umom

Dihanje je ena od redkih telesnih funkcij, ki se dogaja samodejno, vendar jo lahko tudi zavestno spreminjamo.

Večino časa o njem sploh ne razmišljamo. Ko pa postanemo vznemirjeni, ga lahko začnemo opazovati.

Je hiter?
Plitev?
Zadržan?
Je izdih kratek?
Ali lahko vdihnemo brez napora?

Prav zato je dih v jogi tako pomemben. Predstavlja nekakšen most med telesom in umom. Ko se umiri dih, se pogosto lažje umiri tudi naša pozornost.

Kaj se zgodi, ko smo pod stresom?

Pomislite na situacijo, ko ste bili resnično pod pritiskom. Morda ste opazili, da ste zadržali dih. Ali pa ste začeli dihati hitro in plitko. Morda se je napel trebuh, dvignila ramena ali stisnila čeljust. Telo se je pripravilo na odziv.

Zato je lahko zavestno dihanje preprost način, da se ponovno povežemo s telesom.

Z nekaj globokimi vdihi ne bomo nevtralizirali vsako čustveno stisko, vendar nam dih omogoča, da se za trenutek ustavimo in preverimo, v kakšnem stanju smo.

Zakaj je trebušna prepona tako pomembna?

Pri dihanju ima osrednjo vlogo diafragma oziroma trebušna prepona.

To je glavna dihalna mišica, ki se pri vdihu spušča in pri izdihu sprošča. Njeno gibanje je povezano z gibanjem prsnega koša in trebušnega področja.

V jogijski praksi nas zanima predvsem njena povezava z dihom. Ko smo sproščeni, je dih lahko bolj svoboden in tekoč. Ko smo napeti, se lahko spremeni tudi način dihanja.

Zato je zelo uporabna preprosta praksa:

Uležemo se na hrbet.
Eno dlan položimo na trebuh, drugo lahko na prsni koš.
Zapremo oči in nekaj trenutkov samo opazujemo dih.

Ni ga treba spreminjati. Najprej samo opazujemo.

Kam gre vdih?
Kaj se premakne?
Ali lahko začutimo gibanje trebuha?
Kako se telo spremeni pri izdihu?

To je že joga. Ni treba narediti zahtevnega položaja. Ni treba biti gibčen. Ni treba meditirati. Treba je samo začeti poslušati.

Ko telo nosi napetost

To so zelo dragocene informacije.

Joga nas uči občutljivosti, ne popolnosti

Pri jogi se napačno osredotočamo na to, kako položaj izgleda.

Ali je hrbet dovolj poravnan?
Ali lahko dosežemo tla?
Ali je položaj dovolj estetski?

Toda bolj pomembno vprašanje je:

Kako se v tem položaju počutim?

Če pozornost usmerimo iz zunanjega videza v notranjo izkušnjo, se začne praksa spreminjati. Asana postane prostor opazovanja. Dih postane orientacija. Telo postane sogovornik. In čustva lahko postanejo del informacij, ki jih pri tem zaznavamo.

Joga in čustva: od preplavljenosti k prisotnosti

Joga ni terapija za vsa življenjska obdobja in tudi ni nadomestilo za strokovno pomoč pri depresiji, anksioznih motnjah ali drugih duševnih stiskah.

Lahko pa je podporna življenjska praksa, ki nas uči bolj zavestnega odnosa do telesa, diha, pozornosti in notranjega doživljanja. To je pomembna razlika. Ko nas čustvo preplavi, imamo občutek, da se nam nekaj dogaja in da nimamo vpliva.

Praksa joge nas lahko počasi nauči drugače.

Najprej zaznam.
Potem zadiham.
Nato opazujem.
Šele potem ukrepam.

To je morda ena največjih vrednosti joge tudi zunaj podloge.

Kaj pa, ko nas stisne tesnoba?

Pri tesnobi se pogosto pojavljajo telesni znaki, kot so napetost mišic, pospešen srčni utrip in plitkejše dihanje.

Takrat zahtevna praksa ni nujno tisto, kar potrebujemo. Včasih potrebujemo nekaj veliko preprostejšega.

Stopala na tleh.
Počasen gib.
Daljši izdih.
Občutek podpore pod telesom.
Pogled po prostoru.
Zavedanje, da smo tukaj in zdaj.

Praksa se lahko začne že s tem.

Če so tesnoba, depresivno razpoloženje ali drugi simptomi močni, vztrajni ali pomembno vplivajo na vsakdanje življenje, je pomembno poiskati tudi ustrezno strokovno pomoč. Joga je lahko dopolnilna praksa, ne pa nadomestilo zanjo.

In kaj imajo pri vsem tem skupnega organi, meridiani in čustva?

Tradicionalne vzhodnjaške prakse na čustva pogosto gledajo drugače kot sodobna zahodna medicina. V tradicionalni kitajski medicini so na primer različna čustva povezana z različnimi organi in elementi.

Pet elementov: les, ogenj, zemlja, kovina in voda predstavlja sistem, skozi katerega lahko razmišljamo o ravnovesju, spremembi in odnosih med različnimi vidiki človekovega doživljanja.

Jeza se tradicionalno povezuje z elementom lesa, veselje z ognjem, skrb z zemljo, žalost s kovino in strah z vodo.

Pomembno je razumeti, da gre pri tem za tradicionalni konceptualni okvir, ne za način, kako sodobna medicina anatomsko razlaga nastanek čustev ali bolezni.

In prav kot tak je lahko zanimiv. Ne zato, ker bi moral vse razložiti. Ampak zato, ker nas spodbuja k opazovanju.

Čustva kot tok

Zelo uporabna prispodobaje, da so čustva kot reka. Ko reka teče, je živa. Ko naleti na oviro, se lahko njen tok spremeni.

Podobno lahko gledamo tudi na svoje notranje stanje. Čustvo pride. Nekaj časa traja. Nato se spremeni.

Če ga zadržujemo, se lahko spremeni naš odnos do njega. Morda se začne ponavljati. Morda ga začnemo premlevati. Morda postane del naše zgodbe o sebi.

Zato je pomembno, da čustvom dovolimo gibanje. Ne tako, da vsako čustvo izrazimo na vsak način. Ampak tako, da ga lahko prepoznamo, občutimo in zavestno izberemo svoj odziv.

Joga kot vsakodnevni prostor za stik s sabo

Joga nas postopoma naredi bolj občutljive za to, kar se v nas dogaja.

To so vprašanja, ki nimajo veliko skupnega s tem, kako globoko lahko naredimo predklon. Imajo pa veliko skupnega z jogo kot življenjsko prakso.

Preprosta praksa: ko te preplavljajo čustva

7. Vprašaj se

Kaj zdaj potrebujem?

Morda gibanje.
Morda počitek.
Morda pogovor.
Morda mejo.
Morda pomoč.
Morda samo nekaj minut miru.

To je lahko zelo preprosta oblika vsakodnevne jogijske prakse.

Največja sprememba ni v tem, da čustev ne čutimo

Morda je največja zmota, da moramo s prakso joge postati mirni ljudje, ki jih nič več ne vrže iz ravnotežja.To ni cilj. Življenje nas bo še vedno presenetilo.

Nekdo nas bo razjezil. Nekaj nas bo prizadelo. Včasih bomo prestrašeni. Včasih bomo žalostni.Včasih bomo navdušeni.

Joga ne bo spremenila narave življenja. Lahko pa spremeni naš odnos do njega. Namesto, da nas vsak notranji val odnese s seboj, se lahko počasi naučimo prepoznati, da je to val. Prišel bo. Narastel. In se sčasoma umiril. Lahko se naučimo ostati prisotni.

Pogosta vprašanja o jogi, čustvih in psihosomatiki

Ali so neprijetna čustva slaba?

Ne nujno. Neprijetno čustvo je lahko pomembna informacija o našem doživljanju. Problem lahko nastane takrat, ko ga nenehno potlačimo, se z njim identificiramo ali dovolimo, da brez premisleka vodi naše vedenje. Namen ni odstraniti vseh neprijetnih čustev, ampak razvijati sposobnost, da jih opazimo in se nanje odzovemo bolj zavestno.

Joga ni beg pred čustvi. Je prostor, kjer jih lahko srečamo.

Ko razmišljamo o psihosomatiki in o povezavi med umom in telesom, se vedno znova vračamo k zelo preprostemu vprašanju:

Kako sem danes?

Ne samo: Kako sem danes v glavi? Ampak: Kako sem v telesu?

Kako diham?
Kje sem napet/a?
Kaj se dogaja v prsnem košu, v trebuhu?
Ali se lahko sprostim?
Ali si dovoljujem čutiti?

In predvsem – ali si dovoljujem biti tukaj, takšna/takšen, kot sem danes?

Morda je prav to eden od razlogov, zakaj se ljudje vračamo na svojo podlogo. Ne zato, ker bi želeli postati nekdo drug. Ampak zato, ker se želimo ponovno srečati s sabo. Včasih potrebujemo moč. Včasih razteg. Včasih nekaj globljih vdihov. Včasih samo položaj, v katerem lahko za nekaj minut mirno ležimo in ničesar ne popravljamo.

Joga nas lahko uči, da čustev ni treba premagati. Lahko jih poslušamo. Lahko jih začutimo. Lahko pustimo, da se premaknejo. In potem izberemo, kaj bomo naredili z njimi. Kajti čustvo ni nujno ovira. Lahko je tok. In tako kot reka potrebuje svojo strugo, tudi naša notranja doživljanja potrebujejo prostor, skozi katerega lahko tečejo.

Joga je lahko eden od teh prostorov. Poišči si svoj prostor, ki te lahko najbolj podpre. Prijavi se na info obisk in preiskusi programe joge.

Avtorica izvorne vsebine: Lea Cok
Članek je nastal v sklopu učiteljskega tečaja joge in je prilagojen za spletno objavo
Vir fotografij: Canva