Um ima nešteto obrambnih mehanizmov.
Ko v procesu meditacije želimo um enotočkovno osredotočit, se um temu začne spretno upirat in izmikat.
Ustvarja takšne in drugačne mojstrske izgovore.
Tega ne znam.
To je brezveze, samo nekaj sedim in čakam.
Zebe me, lačen sem, kaj se to nekaj sliši?
Spi se mi. Utrujen sem.
Ta položaj je neudoben, tišči me v gležnju, noga mi je zaspala, boli me v predelu kolkov, kaj če je vse to nevarno.
Če izpraznim um, bom neumen.
Koliko časa še? (pokukamo na uro)
…
Igra uma je premetena, z veliko triki. Le zakaj bi se predal in si želel priti pod nadzor. Ko je pa tako nagrajujoče držati vajeti v rokah!
Um naj bi bil le orodje, ki ga uporabim takrat, ko ga potrebujem in ga potem odložim. Pa je res tako?
Kdo živi moje življenje?
Kdo je v resnici hlapec in kdo gospodar?